2016-11-29
Projekt YCARE (Svetovanje mladim z namenom preprečevanja širjenja radikalizma) se je začel v letu 2016 in ga v okviru Erasmus + programa financira Evrospka komisija. Projekt izvajajo partnerji, ki prihajajo iz različnih strok, z namenom izmenjave spoznanj, ki so pomembna za razvoj smernic, ki bodo svetovalcem v pomoč pri preusmerjanju mladih v zdrava jedra družbe. Trend preteklih let namreč nakazuje, da se število mladih, ki se odločajo za vstopanje v radikalna gibanja povečuje in za evropsko družbo predstavlja resno grožnjo. Zato je mednardono sodelovanje in izmenjevanje znanj na tem področju še toliko bolj potrebno in pomembno. Zato nas še posebno veseli, da vas lahko o projektu bolj podrobno seznanimo v nadaljevanju.
Da bi pridobili vpogled v potrebe, s katerimi se svetovalci soočajo v praksi, se je v okviru projekta izvedla analiza potreb v osmih evropskih državah. Svetovalci so prejeli spletne vprašalnike, na katerih so v prvem delu odgovarjali na vprašanja povezana z radikalimom, v drugem pa na vprašanja o potrebah, ki so se z vstopanjem mladih v radikalistična okolja, vzpostavila pri njihovem delu. Opravljeni so bili tudi razgovori s številnimi strokovnjaki. Z njimi smo želeli pridobiti vpogled v kakšni meri se stroka zaveda resnosti groženj, ki jih radikalizem za mlade predstavlja in kakšno vizijo ima za izboljšanje nastalega položaja. V razgovorih so strokovnjaki opredelili tudi potrebe, ki jih zaznavajo v okviru institucije v kateri delajo, pri svojem delu in pri mladih. 129 svetovanj je bilo opravljenih z namenom, da bi se oblikovala ocena, kako učinkovita so svetovanja, ki se trenutno izvajajo pri delz z mladimi, pri preprečevanju zdrsa v radikalizem. Da smo v raziskavo lahko vključili čim več mladih, smo se povezali z nstitucijami v izobraževalnem, zdravstvenem in mladinskem sektorju. Raziskava je potekala od marca do junija 2016. Rezultati so bili uporabljeni kot izhodišča, na podlagi katerih so se določile vsebine za priročnik.
Rezultati kvalitativne in kvantitativne raziskave
V prvem delu raziskave, v katero so bili vključeni strokovnjaki, so se vprašanja nanašala na poznavanje in razumevanje radikalizma. Spraševalo se jih je po definicijah, dejavnikih tveganja, vplivu radikalizacije na mlade in oceno stopnje nujnosti, da se stroka z reševanjem problema začne tudi aktivno ukvarjati. 346 strokovnjakov, ki delajo z mladimi, je sodelovalo v raziskavi: od tega 31 % tistih, ki delajo z mladih na splošno, 25% tistih, ki dealjo z mladimi, ki jim grozi socialna izključenost , 20 % tistih, ki so v otroštvu doživeli travmo, 20% tistih, ki delajo z mladimi migrant, 7% tistih, ki delajo z mladoletnimi prestopniki in 4% tistih, ki imajo status invalida. Nižji delež strokovnjakov, ki delajo z mladimi migranti in z mladoletnimi prestopniki ali pa prihajajo iz zdravstvenega sektorja je verjetno posledica dejstva, da so svetovalne storitve pogosteje prisotne v izobraževalnem in socialnem sektorju. Večina vprašanih (84 %) je odgovorila, da se je seznanila z radikalizmom preko televizije (86 %) in interneta (72 %), na tretjem mestu je bil odgovor s prebiranjem člankov in knjig (51 %) in z najnižjim odstotkom odgovor preko drugih medijev (21%). Večina vprašanih ocenjuje, da sta osveščanje in zgodnje odkrivanje ključna pri reprečevanju zdrsa mladih v socialno izolacijo ali radikalna okolja. Nadaljnih 75 % pa, da jim pri njihovem svetovalnem delu manjka gradiv in orodij, ki se usmerjajo v obravnavo mladih, ki se srečujejo z radikalizmom. Vsak tretji vprašani meni, da je sposoben prepoznati znake radikalizacije, istočasno pa ocenjuje, da bi potreboval več gradiv za osveščanje in opolnomočenje mladih. Prav tako je opaziti nesihronost med odgovoroma, kjer 48 % vprašanih meni, da ima na voljo dovolj uporabnih informacij, v 87 % pa, da bi pri svojem delu potrebovali več informacij. Zaključimo lahko, da so svetovalci sicer informirani o pojavu, niso pa zadostno opremljeni za delo z mladimi, ki se srečujejo z radikalizmom. Intervjuji so omogočili bolj podroben vpogled v stopnjo informiranosti različnih strokovnjakov in njihovo opremljenost za delo z njimi. Intervju smo izvedli s 53 strokovnjaki: srednješolskimi učitelji, andragogi, informatiki, mladinskimi delavci, univerzitetnimi profesorji, predstavniki javnega in nevladnega sektorja ter predstavniki različnih religijskih praks. Večina intervjuvancev zelo dobro pozna ideologijo in strukturo radikalizma, razlikovali pa so se v ocenah, kdaj je potrebno začeti s posredovanjem. So bili pa zato bolj enotni pri oceni, da sta za preprečevanje radikalizma najpomembnejša osveščanjein zgodnje odkrivanje Večina vprašanih tudi zelo dobro pozna nacionalne strategije in programe, prav tako različne raziskave, ki so bile opravljene na tem področju, ni pa seznanjena z nobenim gradivom, ki bi bilo namenjeno prav delu z mladimi, ki se srečujejo z radikalizmom.
Rezultati ključnih potreb na področju boja proti širjenju radikalizma med mladimi
V analizi smo jih razdelili na potrebe institucij, ki izvajajo svetovalne programe, na potrebe strokovnjakov, ki izvajajo svetovanja in potrebe mladih, ki so v svetovanje vključeni. Rezultati so pokazali, da so potrebe institucij povezane predvsem z dodatnim usposabljanjem svetovalcev, pridobivanjem strokovnega gradiva, ki jim bo v pomoč pri delu in oblikovanju podpornih mrež, kar zahteva tudi bolj aktivno povezovanje med institucijami.
Potrebe povezane s strokovnjaki lahko razdelimo v tri kategorije: • stopnja informiranosti, • stopnja usposobljenosti in • poznavanje in uporaba orodij prilagojenih za omenjeno ciljno skupino. Potrebe mladih, ki so vključeni v svetovanja pa v zagotavljanju enakih možnosti v izobraževanju, pri zaposlovanju in vzpodbujanju medkulturnega diaologa v civilni sferi. Projekt Y-CARE se osredotoča na potrebe svetovalcev. Ponuja jim:
• splošne informacije povezane z radikalizmom;
• informacije o dejavnikih tveganja, začetnih znakih in fazah radikalizma;
• pojasnila o tem, kako se radikalizacija razlikuje od ekstremizma in terorizma in kje imajo skupna izhodišča;
• pojasnila o radikalni ideologiji, ki se razvija v sodobni Evropi in njeni vlogi v ekstremističnih in radikalističnih organizacijah;
• opis tehnik posredovanja v družinah z namenom spodbujanju njihovega vključevanja v okolje in zaščito pred zdrsom v socialno izolacijo;
• posebne strategije in tehnike za obravnavanje radikalizacije: kako preprečiti, kako razlikovati in kaj storiti, ko je vključenost v radikalistično gibanje prepoznana;
• pogovorne tehnike (skupinske in individualne);
• aktivnosti za razvijanje različnih veščin in intelegenc (čustvena, socialna, intraperosnalna in inetrpersonalna);
• priročnik in smernice v svetovalnem delu, ki ponujajo poleg strateškega okvira tudi primere praktičnih pristopov
• usposabljanje na področju IKT in socialnih omrežjih, da se približajo realnosti in razumejo nova okolja in socialne interakcije med mladimi;
• strategije in tehnike za opolnomočenje mladih;
• spletno platformo za vpeljavo e-učenja;
• didaktični materiali;
• predloge medkulturnega povezovanja in poučevanja: vključevanje tujih avtorjev pri pouku književnosti, zgodovine in umetnosti, organizacija medkulturnih dogodkov, medkulturni mediatorji in predstavniki v lokalni politiki, zdravstvu, šolstvu, kulturi in civilni sferi;
• predloge za umetniške projekte: za spodbujanje medkulturnega diaologa namenjene za neposredno vključevanje mladih, ustvarjalnosti in skupinskega dela;
• svetovanja, programi in storitve, do katerih lahko dostopajo družine od rojstva oroka naprej;
• komunikacijski treningi: situacijsko učenje, izobraževanja v okviru šole, službe, zavoda za zaposlovanje ali centra za socialno delo;
• aktivna soudeležba na področju političnega in civilnega dialoga: vzpostaviti odprt dialog med državo in civilno družbo (zlasti mladimi), in razprave povezane z življenjem državljanom in izboljševanjem pogojev